ZELJNA OGORČICA - HETERODERA CRUCIFERAE   Franklin, 1945

Od odkritja pesne ogorčice leta 1871 so nematologi kar nekaj časa obravnavali številne najdene ogorčice kot vrsto Heterodera schachtii, in sicer ne glede na gostiteljsko rastlino in kasneje odkrite morfološke razlike. Šele kasneje so določeni avtorji začeli posamezne ogorčice medsebojno ločevati (H. göttingiana, Liebscher, 1892; G. rostochiensis, Wollenweber, 1923). Rezultat tega je bilo med drugim tudi odkritje angleške nematologinje Franklinove, ki je leta 1945 pri poskusih ugotovila, da ogorčice, ki jih je našla na koreninah zelja, ne napadajo sladkorne pese, hkrati pa so bile na novo odkrite ciste tudi nekoliko manjše od cist H. schachtii. Opisala je novo vrsto rodu Heterodera, in sicer H. cruciferae - zeljno ogorčico, ki jo je izolirala iz Brassica oleracea v St. Albansu v Angliji.

RAZŠIRJENOST

Zeljna ogorčica (Heterodera cruciferae) je izredno močno razširjena v Angliji, kjer je bila tudi prvič opisana (Franklin, 1945), našli pa so jo tudi drugod po Evropi (Irska, Nizozemska, Belgija, Nemčija, Švica, Francija, Portugalska, Bolgarija, Madžarska, Rusija, Hrvaška, Slovenija, Vojvodina). V ZDA so jo našli le v Kaliforniji, njeno navzočnost pa so zabeležili tudi v južni Avstraliji, kjer predvidevajo, da je bila tja zanesena iz Evrope, in sicer z lesenimi zaboji in sodi (Stirling in Wicks, 1975).

POMEN

Obseg gostiteljskih rastlin zeljne ogorčice (Heterodera cruciferae) je ožji kot pri pesni ogorčici (H. schachtii), očitno pa je, da lahko prva napada vse vrste iz rodu Brassica, vključno s pomembnimi gojenimi rastlinami, kot so zelje, brstični ohrovt, cvetača, brokoli, repa in redkev (Franklin, 1945, 1951; Jones, 1950) (cit. po Decker, 1969). Križnice, ki ne pripadajo rodu Brassica, so manj občutljive, nekatere (Aethionema, Hesperis, Matthiola) pa sploh niso gostitelji obravnavane ogorčice (Winslow, 1954).

Besedilo: Gregor Urek, Kmetijski Inštitut Slovenije